Zdenko Huzjan - ZATIŠNA LEGA
kustos Miklavž Komelj
8. 10 - 8. 11. 2019
kritika razstave - Dnevnik, 18. 10. 2019
Nežno vztrajanje
Ena novejših slik Zdenka Huzjana je naslovljena Nežno vztrajanje. V nekem smislu bi bil lahko tako naslovljen ves njegov opus.
Huzjan je v svojem slikarstvu razvil Äisto poseben odnos do Äasa. V nasprotju z danes prevladujoÄim prilagajanjem trendom, ko je za mnoge umetnike najpomembnejše predvsem to, da bi se zdeli Äim sodobnejši, je Huzjanovo slikarstvo zavezano nekemu stanju, ki ni v Äasu, a je tik ob njem; kot da gre za stanje tik pred vstopom v Äasu ali tik po njem. Njegovo slikarstvo se dogaja v Äasu na tak naÄin, da hoÄe ohranjati stik s tem stanjem. V nekem stanju, ki se lahko zdi otrplo – a to je otrplost stanja, v katerem se dogaja nekaj skrivnostnega.
Spominjam se enega svojih prvih pogovor s Huzjanom v njegovem ateljeju pred približno tridesetimi leti. Takrat mi je govoril o drstenju – o tem, kako so takrat ribe v stanju med življenjem in smrtjo. Takrat je slikal bitja, ki jih je imenoval »gnezdilci« – nekaj med zarodki, homunkulusi in živalcami –, ki so bila povezana s tem stanjem. Danes imenuje bitja, ki vznikajo na njegovih slikah, drugaÄe, a gre za stanje, ki je v svojem bistvu isto.
Slikar nekaj ohranja, nekaj Äuva. (Ena njegovih najlepših slik iz devetdesetih let prejšnjega stoletja ima naslov Varuh sanj.) Pravi: »Vse življenje slikam eno sliko.«
Ta slika je zelo zemeljska, a ni od tega sveta. Seveda so njegove današnje slike zelo drugaÄne kot njegove slike izpred tridesetih let, a vse, kar se je zgodilo med njimi, se je zgodilo s skoraj neopaznimi prehodi, zelo organsko, kot se v Äasu dogajajo spremembe na živem bitju. Morda je ena glavnih lastnosti novejših slik, da so še nežnejše, tišje.
V tej nežnosti je tudi melanholija. VÄasih na robu joka. Tudi strašna odprtost. Slika Norost vzpostavlja podobo totalno izpostavljenega Äloveka tako, da se mu glava nežno, v komaj zaznavnem prehodu staplja z ozadjem.
Ko se pogovarjam s slikarjem v ateljeju, se spominja osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se slikarji v Äasu tako imenovane »nove podobe« navdušeno pogovarjali med sabo, kaj vse je mogoÄe naslikati. Zdaj pa se sprašuje, ali je to res. VeÄ je dvoma. VeÄ je sledi Äasa, neke porumenele patine, ki se je slikar ne boji, saj ljubi predmetnost, ki se z njo povezuje.
Pravi: »VšeÄ so mi košare, Äipke, nekaj, kar je roÄno narejeno.« Poleg slik dela tudi objekte, ki jih tokrat razstavlja ob slikah – nekakšne zelo intimne asemblaže, ki so obenem zelo slikarski. KošÄek belega mila zažari kot najÄistejša slikarska poteza.
Tudi Äe je v materialnosti patina, Huzjan vso materialnost doživlja kot nekaj strašno živega. »Vse je kemija,« reÄe v pogovoru.
In Äe je vzdušje na njegovih slikah negibno, je to zato, da prestreza tiste drhtljaje realnosti, ki jih ljudje, kadar se identificirajo s hitenjem Äasa, ne zaznajo. Tako Äudovito je bilo, ko sem ga šel v Äasu priprav na to razstavo obiskat in sem ga sreÄal ateljejem – in je stal ves zazrt v nekaj – in mi je nato še pred pozdravom zaÄel navdušeno in nekam zasanjano pripovedovati, kako je ravnokar uzrl veverico – in kako je skoÄila z bora na Äešnjo in s Äešnje bogvekam.
Sam pravi, da so figure na njegovih slikah veÄinoma antropomorfne – in to zavestno, ker je iskal arhetipe. A pogosto gre za neka vmesna bitja med Äloveškim in živalskim. In Äe imajo njegove antropomorfne podobe pogosto nekaj živalskega, imajo njegove živalske podobe nekaj Äloveškega.
ÄŒudovit je portret psiÄke Negre, naslovljen Ostarela Negra. Za slikarja je psiÄka prav tako oseba kot Älovek.
Iz stanja, ki ni v Äasu, a je tik ob njem, Huzjanovo slikarstvo kar naprej pripoveduje tudi o zgodovinskem Äasu in o Äasu osebnih izkušenj. V slike so vpisane poplavne vode Prekmurja, ki jih je slikar doživljal kot otrok, spomini na potovanje po Baltiku pa se povezujejo s tamkajšnjimi strahotnimi zgodovinskimi travmami, ki se spet povežejo s prav tako strahotnimi slovenskimi zgodovinskimi travmami. Za sliko Talec na deževni dan slikar pravi, da je najbolj strašna slika, kar jih je naslikal. NiÄ antropomorfnega, samo neka gmota – sprašujem se, ali bi grozo prepoznal tudi brez naslova. Pretresljiva je slika Zadnji pogled moje matere. A sorodno pretresljivost ima tudi portret mrtvega ptiÄjega mladiÄa. Strašen je portret matere na mrtvaškem odru. Slikar je neprizanesljiv do samega sebe in upodablja tudi najbolj travmatiÄna doživetja. Pri tem samega sebe na avtoportretu pokaže kot ostarelega pajka. Toda na drugi sliki, inspirirani s potovanjem v Peru, sam postane Slikar jaguar (vraÄ).
Huzjan o stanjih, ki jih kaže na svojih slikah, tudi piše. Tako v romanu Mušji ples kot v pesmih. Toda tisto, kar njegovo slikarstvo najgloblje povezuje s poezijo, je zaobjeto v sami definiciji slikarskega dejanja, ki mi jo mimogrede izreÄe v pogovoru: »V sliki je treba vedno nekaj zgostiti.« Slikarstvo kot zgostitev, Dichtung, kar je nemška beseda za poezijo.
2. – 3. 9. 2019
Miklavž Komelj |