• marec 2023
    • februar 2023
2023
2022
2022
2021
2021
2020
2020
2019
2019
2018
2018
2017
2017
2016
2016
2015
2015
2014
2014
2013
2013
2012
2012
2011
2011
2010
2010
2009
2009
2008
2008
2007
2007
2006
2006
2005
2005
2004
2004
 
 
OD...PRI
Jiri Kočica
------------------------------------

Od…pri, JiÅ™i Kočica, galerija Equrna, od 5. 7. do 27. 7. 2011


Razstava Od…pri je razporejena v prvi in drugi prostor galerije tako, da tudi vsebinsko sledi našemu (s)prehodu. Namreč v prvem delu so postavljeni bronasti kipi v zelo različnih višinah- od takih, ki so blizu našemu horizontu in so torej »pri« nas, do takih, ki so precej višje od našega horizonta, in so torej umaknjeni »od« nas. Nekateri od teh kipov so postavljeni v odtise rok in sicer gre za dve otroški figurici, od katerih ena pristaja v odtisu rok, druga pa se dviga mimo tega odtisa. Tretja figura na odtisu rok je nosečnica, četrta pa speči človek (odrasli). Dva kipa, ki sta bližje našemu horizontu sta povezana z rojstvom- eden »prihaja« iz nekakšne posode in drugi iz spiralastega traku. To nenavadno in dinamično razporejeno »stebrišče« je postavljeno tako, da gremo skozenj kot skozi stebrišče grškega hrama v glavni in osrednji del razstave.

V velikem prostoru so v dveh ravnih vrstah ob stenah razporejeni beli podstavki, na katerih ni ničesar. Takšni beli podstavki so se pojavili v umetnosti ob koncu 19. oziroma začetku 20. stoletja in so odraz modernističnega čiščenja ornamenta, iskanja nečesa, kar ne ustreza času in prostoru, temveč je popolnoma usmerjeno v abstraktno, utopično misel. Na koncu prostora na sredini ob steni je en precej velik bel podstavek, ki nam sega malo čez horizont in na samem začetku, prav tako na sredini je podstavek, ki je tudi večji. Edino ta podstavek dejansko ima na vrhu nekaj, kar je podobno kipu in sicer gre za silikonski kalup, kakršnega uporabljajo kiparji pri odlivanju telesa, le da je ta kalup obrnjen navzven. V notranjosti tega podstavka teče diaprojekcija različnih kolažev slik, ki jih spremljajo zelo kratki teksti. Čistost, skorajda sterilna postavitev celotne razstave nakazuje torej modernistično logiko, ki pa je prekinjena s tem, da imajo podstavki odprtine z vratci, ki jih je mogoče odpirati. Tako se lupina modernistične bele koce in belih podstavkov predre. Ko ta vratca začnemo odpirati, naletimo na tri vzporedne vrste elementov, ki se tako ali drugače ponavljajo skozi celotno razstavo: silikonski kalupi delov teles, obrnjeni navzven kot neki ostanki prisotnosti človeškega telesa, črke A, C, T, G, kakršne uporabljamo za označevanje nukleotidov DNK, ki so izklesane iz odvrženih nagrobnih kamnitih plošč. Tretja vrsta elementov pa so kipi iz žgane gline, ki so nameščeni v kvadratne steklene vaze in potopljeni v med ter zapečateni z voskom. Ta spomin in hkrati konzervirana izkušnja, ki leži »pod stavki« naše (post)moderne civilizacije, nakazuje tiste estetske možnosti, ki jih danes ne moremo več sprejemati brez zadržkov in sodb, ki smo jih ustvarili skozi konstantni socialni inženiring ter ukinjanje lepote v umetnosti.

En beli podstavek v nizu nima nobenega od teh treh naštetih elementov, saj je v njem nameščen računalnik, na katerem se vrtijo diapozitivi dvojic obrazov, ki so po eni strani odraz vizualne identitete, po drugi pa so umetniške interpretacije. Nad računalnikom so nameščeni geli, kakršne uporabljajo pri določanju identitete s pomočjo bio-tehnologije- DNK sekvenc in sicer so geli nameščeni tako, da delno prekrivajo slike iz računalnika. Tako se med sabo srečata dva vidika, ki nista pomembna le za določanje identitete, temveč sta tudi v civilizacijskem smislu ključna za oblikovanje naših predstav o svetu: en vidik izhaja iz naše prevladujoče zmožnosti vizualnega branja in »urejanja« likovnih informacij (zelo pomembno tudi v likovni umetnosti), drugi vidik pa izhaja iz naše zmožnosti racionalne obdelave različnih podatkov, statistike in logičnega razporejanja ter preverljivosti dejstev (kar je pomembno v znanosti).

Na vrhu vsakega od podstavkov je QR koda z naslovom, ki jo lahko »odpremo« s pomočjo mobilnega telefona. V največjem »podstavku« na koncu prostora sta nameščeni dve figuri v realni velikosti, narejeni iz voska in z očitnim namigom na klasične vrednote ter dolgo linijo figuralike v zahodni civilizaciji- kot neke vrste »Adam in Eva«, skrita za opno (post)modernih zahtev po zanikanju tradicij.