• marec 2023
    • februar 2023
2023
2022
2022
2021
2021
2020
2020
2019
2019
2018
2018
2017
2017
2016
2016
2015
2015
2014
2014
2013
2013
2012
2012
2011
2011
2010
2010
2009
2009
2008
2008
2007
2007
2006
2006
2005
2005
2004
2004
 

DELA

Suzana Brborovič‡ in Boris Beja

26. 6. - 12. 7. 2013








 
Suzana Brborovič‡: Odsev položaja, 2012, akril in tuš na platnu, 195x215 cm


  

 

Razstava, na kateri se ljubljanskemu občinstvu predstavljata Suzana Brborovič‡ in Boris Beja, je razstava pripadnikov generacije rojene v drugi polovici osemdesetih let, generacije, ki pozna le življenje v kapitalizmu. Ob nastanku nove države je ta generacija vstopala v izobraževalne programe in vzgojitelji so jo pripravljali na lepšo bodočnost. Ko je študij zaključila, je vstopila v gnilo realnost, v kateri umetniki za obstoj svoje kariere plačujejo s »prekernim multitaskingom« ali pa tvegajo umik v zakulisje, ki ga prinese redna zaposlitev. Le-ta umetnikovo delo prestavi v domeno namenjeno prostemu času. To je generacija mladih umetnikov, ki so se znašli v prostoru nihanja med izgorevanjem in zasledovanjem želje po umetnosti. Generacija, ki se ne razlikuje preveč od tistih posameznikov, ki svoje cilje zasledujejo v Španiji, Grčiji, Italiji, na Madžarskem, Hrvaškem in drugod, kjer vladajo primerljive ekonomske razmere.

Slike Suzane Brborovič‡ kažejo podobe tistega, kar nastane, ko se je treba znajti drugače. Umetnica že dlje časa slika gradbene odre, tramove in opeke. Prav kakor Beja tudi Suzana Brborovič‡ izhaja iz vsakdanjika. Ker v njihovem domu družinski album vključuje neštete dokumentarne fotografije gradbišč, so jo motivi vizualno pritegnili. Kaj kmalu je od materiala, ki ga v slikah formalno razgrajuje ter – dokončno v sliki Razpad – raztrešči v lijak z vpijajočim centrom, prestopila k vprašanjem pogojev za bivanje v sodobnem svetu. Pritegnila so jo območja neformalnih pozidav ali barakarskih naselij in v njihovi raznolikosti je našla kvaliteto, vredno neprenehnega napora odslikavanja.

Slikarstvo Suzane Brborovič‡ je slikarstvo estetiziranja urbanega, ki podobno kot slikarstvo Mihe Štruklja temelji na vprašanju mreže v sliki in mestu, vendar pa umetničine slike iz površine mreže vseskozi uhajajo v prostor. Robovi tega prostora ostajajo digitalni, gladki, ekranski in si le redko dovolijo slikarsko gesto. Zdi se, kot bi se vse barake, podrtije, predmestja in svet slumov stekali na gladki stekleni in jekleni fasadi velikanskega mesta -–nebotičnika. Slike so podobe nekega znanega, a nevidnega sveta, mentalne podobe urbanega, ki nas obkroža, a to urbano vendar šele s slikarsko izpostavitvijo postane prepoznavno.

Delo umetnice, ki je v preteklih dveh letih prejela študentsko Prešernovo nagrado in nagrado zbirke Essl, na hitro pomežikne mentorju Bojanu Gorencu in se dotakne Sarah Morris, vendar pa so posebej zanimiva tista dela, v katerih se resnobnosti pridruži še nekaj nagajivosti Franza Ackermanna ali slikarskih gest, ki lazurno prekrijejo stroge spodnje nanose in namigujejo na umetničino nenehno raziskovanje v okvirih slikarskega medija.

Na drugi strani galerije je kiparski opus, ki idejno nastaja v svetu vsakdanjika, Borisa Beje, ki je verjetno vzorčni slovenski predstavnik te »multitasking« generacije. Vtis, ki ga obiskovalcu prinese videno, pa se zdi vendarle ločen, oddvojen od realnega sveta. Beja, ki se je uveljavil s svojim kritiškim pisanjem (njegove recenzije so dosegljive na spletnem portalu Siol.net in zaradi njih smo se ljubitelji umetnosti večkrat sprehodili na ta medmrežni naslov), organizacijo razstav, ki jo je označil za »preživetveno taktiko«, in marsikaterim drugim 'projektom', ki mu omogoča, da lahko kipari, se v svoji umetniški praksi zmore odmakniti od spektakla. Refleksijo tistega, kar prinese vsakdanjik, utelesi v formalno poetiko, ki ni zavezana trendovskim zahtevam, prilagajanju trgu, občinstvu ali financerjem. Kot v svojih kritiških izjavah je Beja neposreden tudi v umetniških delih, a slednja vnesejo v svet še druge dimenzije.

Že leta 2010 je Beja združil grafiko in kiparstvo, v lesenih oblikah klavirja in stiliziranih delavskih lopah pa pokazal, kako je moč združevati izčiščene linije in estetizirane oblike ter hkrati brez plakatnosti izražati eksistenčne stiske na eksistencialen način. Bolniške postelje, ki jih je prvič razstavil leta 2012 na terasi Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, so se naselile v prostoru, kjer jim ni treba posebej opozarjati, da so umetnine. S sebe so odvrgle rjuhe, a tisto, kar obiskovalec začuti, ko se sreča z njimi, ni manko tkanine, temveč manko organskega. Na njih manjka telo. Postavitev je po občutju podobna projektom Christiana Boltanskega, saj z objekti, ki so nekoč pripadali telesu, prav tako prek manka opozarja na odsotno. A Beja delo postavi v kontekst, ki se odpira drugače od večnega dotika s holokavstom. Prisotnost, ki jo je ustvarila odsotnost, je pri Beji prav tako strašljive narave, saj ima opraviti s smrtnostjo, končnim dejanjem, s katerim se bo srečal vsakdo izmed nas, vsak, ki s seboj nosi želje, spomine in strahove, s skrito kodo odtisnjene na posteljne vzglavnike.

Kontekst, v katerem se srečamo s posteljami z nekdanje nevrološke klinike, sproži dodatno nelagodje. Si bo slehernik sploh še lahko privoščil bolniško posteljo? Bo tudi za njegovo telo še poskrbela država ali pa se bo znašel v skupini tistih, ki se bodo morali znajti drugače?

Samostojna razstava Suzane Brborovič‡ in Borisa Beje v Ljubljani predstavlja dva umetnika mlajše generacije, ki ustvarjata v svetu, v katerem zdravje, izobrazba in kultura, pa tudi dobri medčloveški odnosi niso več nekaj samoumevnega. Z razstavo pokažeta, da sta se sposobna od tega sveta umakniti, o njem razmisliti in ga prenesti nazaj, v galerijski prostor, da se z njim srečamo tudi mi.

Suzana Brborovič‡ dela. Boris Beja dela. Umetnost dela, ker umetnostna dela so.

 

Petja Grafenauer