• marec 2023
    • februar 2023
2023
2022
2022
2021
2021
2020
2020
2019
2019
2018
2018
2017
2017
2016
2016
2015
2015
2014
2014
2013
2013
2012
2012
2011
2011
2010
2010
2009
2009
2008
2008
2007
2007
2006
2006
2005
2005
2004
2004
 

 

Kaj je to?


Manifest? Nagovor? Dnevniški zapis? Javna odločitev artikulacije? Zmazek? Vprašaj? Kritika? Razmislek? Elaboracija? Umetniško delo? Tekst, ki te poskuša nagovoriti, bralec, bralka.


Kdo sem jaz? Avtorica. Študentka. Razmišljujoča. Perspektivna. Nevedna. Nekdo. Pripadnica mlajše generacije. Enaindvajsetletnica. Umetnica v nastajanju. 


Kdo ste vi? Umetniki. Starši. Profesorji. Ljubitelji. Poznavalci. Študentke in študenti. Vrstniki. Kritiki. Naključni mimoidoči. Bleferji. Tisti, ki vam je vseeno. Tekstopisci. Navadni ljudje. Publika. Budno oko. Bralci.


Umetniki v izoblikovanju, v procesu učenja in formacije se v današnjih časih soočamo s prekarizacijo, ki je že sicer del vsakdana vsakega delavca v kulturi. Nujno je, da del svojega časa, ko smo statusno privilegirani, ko študiramo, posvetimo razumevanju sistema, v katerega bomo kmalu vstopili in razmeram v sferi kulture, ki so navidezno absolutne, nespremenljive. Kritično vrednotenje sodobnega momenta je bistveno, stremimo k mišljenju, razumevanju in artikulaciji lastne pozicije znotraj časa in prostora, v katerem se izoblikujemo in s strani katerega smo izoblikovani. Mnogokrat se ob teh procesih počutimo ujeti, preplašeni zaradi kočljive pozicije človeka danes. Mnogokrat se zaradi tega umaknemo v samoto lastnega ustvarjanja, brez širšega premisleka, saj je samota procesa in površinskost razumevanja lahkotna in neobremenjena. Nihče od nas ne zahteva širšega razmisleka in zavzemanja pozicij, le redki pa to zahtevamo od samih sebe.


Umetniki delujemo v kontekstu političnega. Umetnik mora reflektirati lastno pozicijo v svetu in pogoje dela, v katerih ustvarja. Spraševati se mora o smiselnosti lastnega početja (zase in za širšo družbeno sfero), o smislu umetnosti danes, ki je preglašena s pomenom kreativnih industrij in potrošniško miselnostjo, odnosom do umetnosti, ki je postala še en produkt na policah, ki jim ni videti konca. Vprašati se moramo kakšno moč in funkcijo opravlja umetnost. Najdevati smisel pa je v času, ki umetnost vidi kot odvečno in pomensko razvrednoteno trd oreh.


In kaj še? Vsakodnevno smo soočeni s hiperprodukcijo umetnosti, kulture, prostorov zanjo in mladih umetnikov, kar je posledica potrošniškega modela mišljenja umetnosti. Prišlo je do inflacije umetniške produkcije - večina je brez vrednosti, majhen delež pa dobi vse. Počutimo se kot številka, eden izmed mnogih in vsi želimo enako - biti zmožni eventualno preživeti od lastnega dela, v tem kontekstu uspeti in premagati eksistencialni strah, ki se pojavi ob odločitvi, da za svoje življenjsko poslanstvo izberemo umetnost. Soočeni smo z dejstvom, da bo naša prihodnost prekarna in da se bomo morali za lastno preživetje boriti. Kulturna in ostala politika v naši državi to dejstvo potrjuje in primorani smo se že zelo zgodaj, še v času študija do neke mere profesionalizirati, podrediti razpisnim pogojem in graditi na lastni zmožnosti tekmovanja v borbi za sredstva in olajševalne statuse. 


Dejstvo, da že zdaj, ko smo na privilegirani poziciji študentske populacije, razmišljamo o lastnem nestabilnem položaju, nam odvzema možnost kvalitetnega, posvečenega časa študija, učenja, pridobivanja izkušenj, eksperimentiranja, sodelovanja in neobremenjenega grajenja lastnega procesa razvoja. Ne dopustimo si, da bi nam spodletelo, proces ustvarjanja že zdaj imenujemo za projekt, ki se načrtuje, izvede, dokonča in reprezentira - projektna logika, sicer prisotna v našem prostoru, se je vtihotapila v sam način našega učenja, mišljenja in dela. Indoktrinirani smo v sistem in premalo je prostora za refleksijo, razumevanje in elaboracijo o njegovih zankah, problematikah in izzivih. 


Nimamo priložnosti, morda niti želje, da bi se povezali med sabo in mislili o lastnem položaju skupaj. Tu ne mislim samo študentov vizualne umetnosti, namreč tudi glasbenike, gledališčnike in filmarje, arhitekte, pisce, filozofe in druge - umetnike vseh vetrov, ki nas čaka podobna, prekarna prihodnost. Žalostno je, da je ne reflektiramo skupaj in da že zdaj ne ukrepamo in poskušamo spremeniti, zdi se, zakoličenih dejstev naše prihodnosti. Problem delno tiči v nas samih in naši nemočni vdanosti v predvideno usodo, delno pa v dejanskosti tega, kako javnost v našem prostoru dojema umetnike in kulturnih politikah, ki to stanje reproducirajo. Umetniška produkcija se ne smatra kot delo, enakovredno drugim. Umetnost je razvrednotena. Za velik delež javnosti smo umetniki šarlatani, pijavke, paraziti, lenivci in podobno, ki zažiramo javni denar in v obče ne prinašamo nobene dodane vrednosti. Umetnost je v širši javnosti dojeta kot nepotreben luksuz. Temu je tako, ker je javnost izgubila vero v umetnost, ne vidi več njene subtilne moči grajenja in mišljenja, refleksije danega trenutka in njene političnosti. Eden izmed razlogov je ta, da nam pogoji časovno pospešene, fleksibilne in nomadske hiperprodukcije umetniških del ne omogočajo priložnosti za produkcijo kvalitetnih umetniških del, ki bi v odzivih strokovne javnosti in publike producirale efekt, ki bi izzvale razmišljanja in preizpraševale ključne teme sodobnosti. Prisiljeni smo k akademskemu amaterizmu, ki ni zmožen ustvarjanja umetnosti, ki bi bila zaželena, javno ugledna in družbeno sprejeta. Posledično se v umetnost ne vlaga in pozicija ostaja stagnirajoča oziroma se celo slabša.


Kulturna politika našega prostora, katere siceršnja naloga je, da izobražuje javnost o pomenu umetnosti, gradi na njenem socialnem statusu in ji daje mesto, vrednost in ugled v družbi v dialogu z umetniki in vsemi vpletenimi v procesu, nas je pustila na cedilu. Interes za umetnost je boren in publika nevzgojena. Kolikokrat je že vsak od nas opazil, da smo umetniki publika drugim umetnikom? Širša javnost je senzibilitetno podhranjena, v preobilici (vizualnih) informacij se izgubi fokus gledalca, ki je še kako potreben za razumevanje umetniškega dela. 

Umetnost pa je pogosto samonanašalna, navaden človek je ne razume več, njen akademski jezik je nedostopen in elitističen, ideal umetnosti v javnosti je na žalost reakcionaren in v vseh stoletjih in premikih ni dosegel sinhronizacije z današnjostjo. Umetnost pa ne stremi k temu, da bi bila razumljena in blizu njeni širši javni publiki. Ne upravičuje svoje moči in politične funkcije - svoje neizpodbitne vloge konstrukcije prihodnjih imaginarijev, predstav sveta in zmožnosti idejnega vpliva na družbeno resničnost.


Medijski prostor za umetnost se zmanjšuje premosorazmerno s podporo delavcem v kulturi, medtem ko se kultura vedno bolj komercializira in njena inherentna mainstream vloga postaja zabava množic - nekateri ustvarjalci se temu fleksibilno podredijo, drugi pa zaradi lastnih političnih prepričanj in vere v umetnost še naprej živijo nestabilno. 

Avtonomija umetnika je podrejena financam, ki diktirajo kulturne vsebine in trende v našem breztržnem zatišju. Borba za denarni priliv med umetniki ustvarja napetosti in to rezultira v manjši enotnosti in spravi. Upada delavska solidarnost med kulturniki, na račun konkurenčnosti, tekmovalnosti in navsezadnje borbe za preživetje, v kateri po zakonih narave najšibkejši člen odpade. Najmočnejši pa ni več tisti, ki je najboljši umetnik, ampak tudi ta, ki ima največ referenc, ki je najboljši birokrat, je komunikativen, ima največ poznanstev, je dober pisec in načrtovalec prihodnjih projektov, je uspešen multi-tasker in najbolj uspešno dokazuje lastno kredibilnost. Ki ne živi v sedanjosti in njenemu razmisleku, marveč v prihodnosti in trdno zakoličenih projektih, katerih izvedbenik je.


Že v času študija se pripravljamo na vstop na to minsko polje, kjer bomo preživeli najmočnejši in tudi naše delovanje je do neke mere podrejeno temu, da si že zdaj nabiramo socialni in simbolni kapital, ki nam bo v prihodnosti omogočil bolj svobodno delovanje v sferi kulturne produkcije. Od nas se pričakuje, da opravljamo zastonjsko delo zavoljo referenc, saj smo še mladi, neuveljavljeni in drugi nam delajo uslugo, dajejo priložnost, da se dokažemo, kar na nek način tudi potrebujemo in hočemo, vendar s tem nezavedno reproduciramo lasten prekarni položaj.


Umetnik sodobnosti je individualist. Nikjer nas ne učijo medsebojnega sodelovanja in solidarnosti. Posamezniki smo preobremenjeni, delamo na več projektih hkrati, nimamo možnosti, da bi se posamičnim aspektom svojega dela v polnosti posvetili, naše življenje je popolnoma podrejeno produkciji, ne razločimo med prostim časom in časom dela, biti umetnik je full-time job. 


Delati umetnost je služba in poslanstvo, od katerega ustvarjalci nimamo počitka. Smo generacija deloholičarjev (kar je sistemsko primerno in pričakovano), smo fleksibilni, premoremo ogromno različnih znanj, nismo več specializirani, ampak se hkratno elegantno gibljemo v več disciplinah. Umetnik današnjega časa ni več le ustvarjalec del - umetnik je ime, blagovna znamka, sam svoj menedžer, piarovec, koordinator, organizator, tehnik, tekstopisec in lasten kritik. Opis dela umetnika nas sili k temu, da smo vse naenkrat, da v sebi, svoji lastni osebi, združujemo znanja več področij, znati moramo vse. Narejeni in šolani smo za to, da se podredimo, ukalupimo pogojem, v katere nas formira pozicija kulture danes. Situacija nas napeljuje k temu, da že za čas študija skoraj manično ves čas produciramo, nič več ne eksperimentiramo, ampak vse delamo “zares”, se izpostavljamo in vzpostavljamo, se mrežimo, gradimo seznam referenc in poznanstev. V kolikor se preveč upiramo tem tendencam sodobnosti, smo bitko za preživetje končali, še preden smo jo dodobra uradno začeli - z diplomo z Akademije na primer. 


Primorani smo v neprostovoljni vstop v sistemsko kulturno delo. In še tu nas akademija ne pripravlja od samega začetka in zadostno - večino znanja, razumevanja in strategij pridobimo iz lastnih izkušenj in preko pogovorov s starejšimi kolegi. Predstavitvena lekcija, ki bi nas uvedla in poizkusna doba, ne obstajata. Znotraj sistema se znajdemo in se učimo plavati.


Resnična naloga mladega umetnika današnjosti je, da iznajde lasten način dela in pogoje zanj, ki niso nujno vezani na inštitucijo, ki ji ne zaupamo več, marveč temeljijo na medsebojnem povezovanju našega sektorja in javnosti. V kolikor se kulturna politika v naslednjih desetih letih ne bo zavedla in opomogla, bo celotna teža kulture in umetnosti padla na naša pleča. Ko se to zgodi, bodo zgolj medsebojna solidarnost, alternativni prostori kulture in povezovanje med umetniki tisto, kar nam bo omogočalo preživetje. V kolikor sistemska premena ni možna danes, bo morda, v kolikor bomo k temu družno stremeli, možna v prihodnje. 


Želim si, da bo naša generacija umetnikov tista, ki v sebi nosi in izraža revolucionarni potencial. Ki ni apatična in brezdušna, ampak kritična, artikulirana in prisotna. Ki ni sebična oziroma egoistična in se ne bo pustila pahniti v tiho konkurenčnost, ter se ne bo vdala srhljivi prekarni usodi. Želim si, da bomo mi tisti, ki se ne bomo pokorili slabim pogojem naše kulturne politike, da se bomo neprenehoma zavedali lastnega potenciala in ga tudi izkoristili. Da bomo tisti, ki pišejo pravila in udejanjajo svoje odločitve ter s svojim delovanjem povzročajo spremembe na ravni kulturnih politik in javnega mnenja ter percepcije umetnosti. Želim si, da bomo povezani, delovali družno in gradili solidarno skupnost, vedno z mislijo na to, da je umetnost javna. 


Želim si, da bomo tisti, ki bomo v naš kulturni in družbeni prostor kolektivno vnesli manjkajoče vsebine, ter brez strahu in nesigurnosti temeljito premislili, reflektirali in predvsem formirali čas, v katerem delujemo.

Tisa Neža Herlec



Študentka 3. letnika slikarstva na ALUO v Ljubljani.

OTVORITEV RAZSTAVE ŠTUDENTOV ALUO

ABSTRAKCIJA JE NA KONCU TVOJE CONE UDOBJA

5. april 2018

fotografije: Miha Benedičič