Marjan Skumavc (1947 - 2011)
TO SEM VIDEL
PRIZORI IZ ŽIVLJENJA MARJANA SKUMAVCA
23. februar - 8. april 2016
Tomaž Brejc
TO SEM VIDEL. PRIZORI IZ ŽIVLJENJA MARJANA SKUMAVCA
Danes v umetnosti prevladuje realizem. Zakaj je tako? Preprosto, nimamo veÄ niÄesar skupnega, ne skupnih
idej, simbolov, verjetij, ni idealizma, ki ga je potrebovala in zahtevala metafiziÄna umetnost, posebej
abstrakcija. Vse je zdaj, vse je stvarno, ne verjamemo veÄ v ideale ali onostranstvo. Življenje je postalo
partiklularno, krhko, negotovo in umetnost se je skorja izgubila v njem: komaj loÄimo umetniško dejanje od
nekega nakljuÄja. Svet je preveÄ krut, da bi dopustil idealizem v umetnosti. ÄŒe ga že zaznamo, mu le težko
verjamemo. Mediji so vsi po vrsti realistiÄni, ne zmorejo abstraktnih sporoÄil.
Marjan Skumavc je bil realist v drugaÄnem Äasu, v Äasu, ko se je bilo še mogoÄe približati ljudem z
družbenega roba, malim lopovom, alkoholnim rogoviležem, ljubosumnim parom ali zmedenim policajem z
naklonjenostjo, skoraj neko osebno dobroto, brez današnjega zaniÄevanja. Kdorkoli je takrat odprl DELO,
ni nikdar zamudili njegove noÄne kronike. Bilo je zabavno, duhovito branje, napisno iz bližine in z nekim
toplim odpušÄanjem: živim ljudem se vse zgodi. Marsikateri SkumavÄev domislek in anekdota, vic, je postal
splošna last, in so ga ponavljali v bifejih in pisarnah.
Slikarstvo je bilo težje, bolj izrazno, manj ironiÄno. Kar je videl in doživel je naglo našlo pot v njegov,
vÄasih prav groteskno nasilni slikarski svet. Tu ni niÄ izmišljenega, vse je pristno, rdeÄa barva je zares kri,
Äutna substanca, trupla so raztelešena bitja, ne prikazni iz noÄnih mor – le mi, ki tega nismo doživeli,
VIDELI, jih dojemamo kot figure iz nekega peklenskega življenja, ki se je vÄasih tragiÄno, ali pa vÄasih prav
bedasto konÄalo. Tu ni ironije, v resnici gre samo za slikarski izraz, ki je tako neposreden, da je še v smrtni
muki živ.
Skumavc je veliko risal, toda to niso bili samo lahkotni krokiji izza polnoÄnega šanka, to so bili tudi
obÄutljivi naÄrti za slike.
Toda polagoma se je tega noÄnega polsveta utrudil, tudi bolezen ga je odvrnila od napornega krokanja in
druženja v bifejih in Äasopisnih družbah. Istra ga je navdušila z barvami, oblikami, z atmosfero in
polkmeÄkim življenjem. Skumavc se ni bal barve, Äe je videl rumeno, je slikal tako rumeno, kot je le mogel.
ÄŒe je opazil kakšno izrazito obliko v pokrajini, se ji je približal do skrajnosti, v tem ni bilo nikakršnega
estetskega zadržka, Äe je videl lepoto motiva, se je z vso moÄjo naselil v njem. Na koncu je bil samo še
slikar, ki mu narava podarja estetske obÄutke in je bil sreÄen, da jih lahko upodobi.
Portorož, 18. februar 2016 |