Razstava »Bogdan BorÄić: Slike«
Bogdan BorÄić je pomemben predstavnik visokega modernizma in minimalizma in eden osrednjih umetnikov
20. stoletja. Ustvarjal je risbe, slike, grafike in objekte in imel okoli 190 samostojnih razstav ter sodeloval na
številnih razstavah pri nas in po svetu. Njegova dela so v pomembnih zbirkah doma in v tujini. NajveÄji opus
njegovih del hranita Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki (grafiÄni kabinet in Koroška galerija likovnih
umetnosti v Slovenj Gradcu (slikarska zbirka). Za umetniško ustvarjanje je prejel veÄ kot petdeset (mednarodnih)
nagrad in priznanj in je prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo.
V Ljubljani se je s samostojno razstavo slik zadnjiÄ predstavil v Galeriji Cankarjevega doma leta 2013, v Galeriji
Equrna pa davnega leta 1996, kjer so takrat pripravili razstavo njegovih novih slik. S tokratno razstavo
nadaljujemo tam, kjer se je takrat razstava zakljuÄila. Gre za prikaz BorÄićevega slikarskega opusa, ki ga je
snoval po letu 2000. Slike sodijo v umetnikovo zrelo obdobje, ko je raziskoval barvno polje in ustvaril dovršeno
likovno celoto, katere del so bili tudi skrbno premišljeni okvirji. Barve je nanašal pastozno ali lazurno in dosegel
uÄinek napetosti ali zraÄnosti kompozicije. Pretanjeni barvni odnosi in liki se tako skladajo s kompozicijskimi
prijemi v enoviti harmoniÄni lepoti.
Kustosa razstave sta Arne Brejc, vodja galerije in umetnikova hÄi Barbara BorÄić, umetnostna zgodovinarka in
dobra poznavalka njegovega dela.
Bogdan BorÄić (1926-2014)
Bogdan BorÄić se je rodil 26. septembra 1926 v Ljubljani. Med letoma 1943 in 1944 je obiskoval slikarsko šolo
Mateja Sternena in risarsko šolo Franceta Goršeta. Njegova družina se je takoj po okupaciji Ljubljane vkljuÄila v
odporniško gibanje Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Kot Älan SKOJa je deloval v borbeni petorki na
terenu VrtaÄa. Risal in pisal je protifašistiÄne letake in razglase OF in jih doma odtiskoval na preprostem doma
izdelanem roÄnem tiskarskem stroju na bazi želatine. Leta 1944 so ga internirali v nemško koncentracijsko
taborišÄe Dachau, kjer se je znašel v krogu umetnikov in kulturnikov. Tam je dobil taborišÄno številko 91324 in
risal ilegalni Äasopis Razsvit.
Po drugi svetovni vojni se je vpisal na oddelek za slikarstvo na novo ustanovljene Akademije upodabljajoÄih
umetnosti v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1950. Njegovi profesorji za slikarstvo, risbo in grafiko so bili France
MiheliÄ, Gojmir Anton Kos, Božidar Jakac, Riko Debenjak, Nikolaj Pirnat in Slavko Pengov, na podiplomskem
študiju v specialki za slikarstvo pa Gabrijel Stupica. Med študijem se je udeležil treh mladinskih delovnih akcij,
po njem pa ilustriral, bil pedagog in zaÄel razstavljati. Med leti 1952 in 1969 je bil profesor v gimnaziji v Novem
mestu, vodil likovni oddelek v Centru za estetsko vzgojo (Pionirski dom), bil strokovni sodelavec revije Ciciban
in profesor na Srednji šoli za oblikovanje. Izpopolnjeval se ja na študijskih potovanjih po Evropi in leta 1958 s
pomoÄjo štipendije Moše Pijadeja ustvarjal v ateljeju J. Friedlaenderja v Parizu. Na Akademiji za likovno
umetnost v Ljubljani je pouÄeval na slikarskem oddelku (od 1969 do 1973), od leta 1973 do leta 1984 na
grafiÄnem oddelku. Leta 1979 je predaval kot gostujoÄi profesor na grafiÄnem oddelku Likovne akademije v
Monsu v Belgiji.
Razstava bo odprta do petka, 26. 4. 2019.