Suzana Brborović: Odsev položaja, 2012, akril in tuš na platnu, 195x215 cm
Razstava, na kateri se ljubljanskemu obÄinstvu predstavljata Suzana Brborović in Boris Beja, je razstava pripadnikov generacije rojene v drugi polovici osemdesetih let, generacije, ki pozna le življenje v kapitalizmu. Ob nastanku nove države je ta generacija vstopala v izobraževalne programe in vzgojitelji so jo pripravljali na lepšo bodoÄnost. Ko je študij zakljuÄila, je vstopila v gnilo realnost, v kateri umetniki za obstoj svoje kariere plaÄujejo s »prekernim multitaskingom« ali pa tvegajo umik v zakulisje, ki ga prinese redna zaposlitev. Le-ta umetnikovo delo prestavi v domeno namenjeno prostemu Äasu. To je generacija mladih umetnikov, ki so se znašli v prostoru nihanja med izgorevanjem in zasledovanjem želje po umetnosti. Generacija, ki se ne razlikuje preveÄ od tistih posameznikov, ki svoje cilje zasledujejo v Španiji, GrÄiji, Italiji, na Madžarskem, Hrvaškem in drugod, kjer vladajo primerljive ekonomske razmere.
Slike Suzane Brborović kažejo podobe tistega, kar nastane, ko se je treba znajti drugaÄe. Umetnica že dlje Äasa slika gradbene odre, tramove in opeke. Prav kakor Beja tudi Suzana Brborović izhaja iz vsakdanjika. Ker v njihovem domu družinski album vkljuÄuje neštete dokumentarne fotografije gradbišÄ, so jo motivi vizualno pritegnili. Kaj kmalu je od materiala, ki ga v slikah formalno razgrajuje ter – dokonÄno v sliki Razpad – raztrešÄi v lijak z vpijajoÄim centrom, prestopila k vprašanjem pogojev za bivanje v sodobnem svetu. Pritegnila so jo obmoÄja neformalnih pozidav ali barakarskih naselij in v njihovi raznolikosti je našla kvaliteto, vredno neprenehnega napora odslikavanja.
Slikarstvo Suzane Brborović je slikarstvo estetiziranja urbanega, ki podobno kot slikarstvo Mihe Štruklja temelji na vprašanju mreže v sliki in mestu, vendar pa umetniÄine slike iz površine mreže vseskozi uhajajo v prostor. Robovi tega prostora ostajajo digitalni, gladki, ekranski in si le redko dovolijo slikarsko gesto. Zdi se, kot bi se vse barake, podrtije, predmestja in svet slumov stekali na gladki stekleni in jekleni fasadi velikanskega mesta -–nebotiÄnika. Slike so podobe nekega znanega, a nevidnega sveta, mentalne podobe urbanega, ki nas obkroža, a to urbano vendar šele s slikarsko izpostavitvijo postane prepoznavno.
Delo umetnice, ki je v preteklih dveh letih prejela študentsko Prešernovo nagrado in nagrado zbirke Essl, na hitro pomežikne mentorju Bojanu Gorencu in se dotakne Sarah Morris, vendar pa so posebej zanimiva tista dela, v katerih se resnobnosti pridruži še nekaj nagajivosti Franza Ackermanna ali slikarskih gest, ki lazurno prekrijejo stroge spodnje nanose in namigujejo na umetniÄino nenehno raziskovanje v okvirih slikarskega medija.
Na drugi strani galerije je kiparski opus, ki idejno nastaja v svetu vsakdanjika, Borisa Beje, ki je verjetno vzorÄni slovenski predstavnik te »multitasking« generacije. Vtis, ki ga obiskovalcu prinese videno, pa se zdi vendarle loÄen, oddvojen od realnega sveta. Beja, ki se je uveljavil s svojim kritiškim pisanjem (njegove recenzije so dosegljive na spletnem portalu Siol.net in zaradi njih smo se ljubitelji umetnosti veÄkrat sprehodili na ta medmrežni naslov), organizacijo razstav, ki jo je oznaÄil za »preživetveno taktiko«, in marsikaterim drugim 'projektom', ki mu omogoÄa, da lahko kipari, se v svoji umetniški praksi zmore odmakniti od spektakla. Refleksijo tistega, kar prinese vsakdanjik, utelesi v formalno poetiko, ki ni zavezana trendovskim zahtevam, prilagajanju trgu, obÄinstvu ali financerjem. Kot v svojih kritiških izjavah je Beja neposreden tudi v umetniških delih, a slednja vnesejo v svet še druge dimenzije.
Že leta 2010 je Beja združil grafiko in kiparstvo, v lesenih oblikah klavirja in stiliziranih delavskih lopah pa pokazal, kako je moÄ združevati izÄišÄene linije in estetizirane oblike ter hkrati brez plakatnosti izražati eksistenÄne stiske na eksistencialen naÄin. Bolniške postelje, ki jih je prviÄ razstavil leta 2012 na terasi Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, so se naselile v prostoru, kjer jim ni treba posebej opozarjati, da so umetnine. S sebe so odvrgle rjuhe, a tisto, kar obiskovalec zaÄuti, ko se sreÄa z njimi, ni manko tkanine, temveÄ manko organskega. Na njih manjka telo. Postavitev je po obÄutju podobna projektom Christiana Boltanskega, saj z objekti, ki so nekoÄ pripadali telesu, prav tako prek manka opozarja na odsotno. A Beja delo postavi v kontekst, ki se odpira drugaÄe od veÄnega dotika s holokavstom. Prisotnost, ki jo je ustvarila odsotnost, je pri Beji prav tako strašljive narave, saj ima opraviti s smrtnostjo, konÄnim dejanjem, s katerim se bo sreÄal vsakdo izmed nas, vsak, ki s seboj nosi želje, spomine in strahove, s skrito kodo odtisnjene na posteljne vzglavnike.
Kontekst, v katerem se sreÄamo s posteljami z nekdanje nevrološke klinike, sproži dodatno nelagodje. Si bo slehernik sploh še lahko privošÄil bolniško posteljo? Bo tudi za njegovo telo še poskrbela država ali pa se bo znašel v skupini tistih, ki se bodo morali znajti drugaÄe?
Samostojna razstava Suzane Brborović in Borisa Beje v Ljubljani predstavlja dva umetnika mlajše generacije, ki ustvarjata v svetu, v katerem zdravje, izobrazba in kultura, pa tudi dobri medÄloveški odnosi niso veÄ nekaj samoumevnega. Z razstavo pokažeta, da sta se sposobna od tega sveta umakniti, o njem razmisliti in ga prenesti nazaj, v galerijski prostor, da se z njim sreÄamo tudi mi.
Suzana Brborović dela. Boris Beja dela. Umetnost dela, ker umetnostna dela so.
Petja Grafenauer