Metka Krašovec ni razvila poznega, starostnega stila, ni dovolila, da bi dolgotrajna bolezen pustila sledove v njenem ustvarjanju. Dokler je lahko risala in slikala, je ohranjala mladostno videnje sveta, ki se je v njeni domišljiji naselil v krajinah, portretih, kompozicijah in vizijah. Njen svet je bil nedotakljiv, umirjen, poln nekega žlahtnega upanja in celo optimizma, zunanje dogajanje je le redko prodrlo vanj. Znala je sublimirati lastne stiske in težave v neko nadčasovno, odmaknjeno imažerijo, v kateri sta vladali duhovna zbranost in preudarna lepota. Njeni portreti so povzdignili dekliške poteze iz minljivosti sedanjika v estetsko brezčasje, kot bi slikala večno mladost, otroško radovednost in veselje, a tudi nenavadno zamišljenost.

Ko je naslikala čudovit ribnik,v katerem se zrcali gozdna pokrajina, se ji je motiv spremeni v kultiviran park, v katerem je duša njenega umrlega moža, Tomaža Šalamuna, upodobljena kot živa ptica. Zato v sliki ni nobene žalosti, le rahel melanholični nadih, je svetla estetika motiva in prelep, živ kraj spomina.

Metka Krašovec je tudi v poznih delih ohranila visoko umetniško kvaliteto. Danes jo vidimo kot ključno ustvarjalko na prehodu med modernizmom in postmodernizmom, kot slikarko, ki je minljivost umetniških »izmov« spremenila v podobe trajne lepote in optimizma.