Vljudno vabljeni na otvoritev razstave

v četrtek, 5. novembra 2026, ob 19h.

Staš Kleindienst, PRAZNE URE, 2026, olje na platnu, 120 x 160 cm 

Staš Kleindienst, JEZERI, 2025, olje na platnu, 120 x 160 cm  

Vaje v krajini  

V slikarstvu Staša Kleindiensta se premene dogajajo postopoma. Komaj opazno se priplazijo v poznano nam likovno govorico, ki postane ravno toliko preobražena, da nam je dostop v naslikan svet omogočen skozi novo, doslej nemara spregledano plast. Takšno prefinjeno metamorfozo je zaznati tudi v sveži umetnikovi produkciji zadnjih nekaj let (2024-2026), ki jo predstavlja po krajšem razstavnem premoru.

Če se je pri zgodnejših Kleindienstovih krajinskih pogledih sprva zdel bistven premik v bližino slike, kjer smo se zares dobro prepričali o tem, da krajine pred nami ne ponazarjajo idile, temveč so krinka zloveščim aspiracijam, ki determinirajo naša življenja drugače, kot se nam je zdelo, nam novejša dela (čeprav tudi že nekatera starejšega datuma) to spoznanje sugerirajo že od daleč. Drobne figure sicer ostajajo zgovorni protagonisti ponazorjene pripovedi, a so že dolgo nazaj glavno naracijo prepustile atmosferi in vzdušju, ki je ujeto predvsem v prostranosti neba. To je postalo nosilec dogajanja bodisi s ploskvijo, ki se vse drzneje razrašča v zemeljski pas, bodisi s koloritom, v katerem ni več zavajajočih toplih tonov zahajajočega sonca, ampak zgolj še nianse hladnih kromatskih sfer. Tradicionalni razrez krajine, ki mu sledimo od velike epohe te motivike v nizozemskem 17. stoletju, ne služi zgolj kompozicijskim hotenjem, ampak prevzema ključni vsebinski poudarek slike – nebesni in zemeljski pas nista več ločena, ampak komplementarna dela slike, ki se ponekod skorajda že spajata in zlijeta drug v drugega. Kontura, ki je nekoč jasneje ločila dva svetova, se izgubi v mehkih meglicah vmesnega sveta. 

Kleindinestove krajine so pogosto potopljene v zgoščene megle zadušljivega ozračja, za katere je težko razločiti, ali se spuščajo proti tlom z neba ali pa se v resnici dvigujejo iz doline. V tem spoju je seveda ujeta prastara metafora krajine kot notranjega duha družbe oz. posameznika, ki se s postopnim izčrpavanjem in izpraznjevanjem samega sebe usodno potaplja v toksično in zatohlo okolje. Bolj strupena in gosta bo atmosfera, težji bo izhod in uvid lastne zablode.

Vstopna točka v Kleindienstove slike je največkrat pogled od zgoraj, ptičja perspektiva, ki nam zgolj na začetku ponuja možnost opazovanja na varni distanci, v resnici pa je le še ena past njegovih slik. Slikar nas ne dvigne nad pokrajino, da bi nas zaščitil pred nelagodjem, ki nas čaka v dolini, saj njegovo delo takšnega privilegija ne dopušča. Gre za zunajtelesno pozicijo, ki nam v sanjah ali zamaknjenih stanjih omogoča, da stopimo iz lastnega življenja in nanj pogledamo od zunaj, z manj prizanesljivosti in zato jasnejšim pogledom. Umetnik nas prav z odmikom sooči z našo lastno najglobljo realnostjo, strahovi, bremeni in napakami. Zavemo se, da življenje, ki ga opazujemo, ni zares življenje oddaljenih ljudi drugačnega okolja, ampak smo del tega tudi mi sami – zremo v krajino lastnega življenja z vsemi milinami in grozljivostmi hkrati. 

Slikar vlaga ogromno pozornosti v nežno plastenje neba, iskanje notranjega žarenja slike, nanašanje ene koprene na drugo, da bi dosegel popolno zlitino neotipljivih tančic, ki vznikajo in se zabrisujejo ter ustvarjajo sublimni prostor zavedanja. Takšna notranja emanacija ni ujeta le v širnih sferah neba, pač pa je kot akcent zgoščena tudi v manjših, umetnih svetlobnih virih, na primer v ulični razsvetljavi, ki se zdi utripajoča varovalka skrivnosti ali edina svetla točka v temačnem okolju prebujajočega se dneva (Monolit – 2026; Ostanki noči – 2024).

Če bi zelo površno, zgolj za oris osnovne predstave opredeljevali Kleindienstovo slikarstvo, bi ponovili pogosto zabeleženo oznako, da gre za slikarja družbenokritičnih krajin. To seveda nedvomno drži, vendar se zdi, da takšna opredelitev njegovo umetnost oropa nekaterih ključnih kvalitet in dinamik, s katerimi umetnik nadvse subtilno tke svoje zgolj na videz izmišljene svetove. V tej subtilnosti je morda tudi ključna moč Kleindienstovega slikarskega nagovora – noben uvid pri njegovih slikah gledalcu ni dan brez predhodnega truda, odstiranje vsake plasti zahteva mentalni angažma. Pri tem ne mislimo zgolj na pozorno opazovanje, pač pa tudi na enako pomemben in zahteven proces motrenja, ki zahteva primarno soočenje s samim seboj. Zgolj umetniško delo, ki zahteva tako celovito prizadevnost, gledalca zares priklene k sebi in ga tudi ne izpusti – in Kleindienstova platna so vsakič znova takšne nagrajujoče čeri. Kleindienstova spoznanja ne izhajajo iz opazovanja velikih družbenih premikov in geopolitičnih situacij, čeprav seveda deloma tudi. Kleindienst je v prvi vrsti opazovalec bližnje ali širše okolice, ljudi, ki ga obdajajo, utrinkov, ki jih opaža. Zato je v njegovih delih prej kot družbeno kritiko zaznati fabulacijo življenja, ki pa je navsezadnje v vseh izmišljenih detajlih in nadrealističnih narativih najbolj iskrena pripoved in izpoved o nas samih. 

Kleindiensta zanima pripovedovanje človeške zgodbe, ki ne zahteva njegove dejanske prisotnosti. Vendar pri njem ne gre za uveljavljen postopek nagovarjanja skozi odsotnost figure, ki je paradoksalno prav obraten odraz človekove prisotnosti. Gre za to, da ga zanima predvsem iskanje povednosti predmetnosti same, kjer za pripovedovanje resnice ne potrebujemo figure ali metaforičnih pomagal, ampak je resnica najbolj zvesto povzeta v ponazoritvi subjekta samega. Morda to misel najbolj jasno ponazarja slika Kralj melodrame (2025), kjer bi se lahko zazdelo, da gledamo povečan detajl neba ene od krajin, ki jo je slikar približal in nato do potankosti izrisal izbrane oblačne strukture. Vendar gre za samostojni motiv, saj je oblak nekega dne zares ugledal na nebu kot lebdečo prikazen nad našimi življenji, ali pa le navadno oblačno formacijo, ki nas prevzame in je lahko sama po sebi odsev naših življenj spodaj.

Maja Kač